Pospeševalci #2
4. februar 2012
Obstaja kazalec napredka, ki ga radi pozabljamo, a je pomemben. Bolj kot se zdi na prvi pogled.
Gre za pozicijo pedal med spusti, predvsem med ubiranjem zavojev.
Verjetno ni malo takih, ki s(m)o se na določeni razvojni gorskokolesarski točki vprašali kam s pedali. Je bolje da spuščamo, zavijamo v poziciji flat (fotografija nad tekstom) ali ob pol šestih (fotografija v tekstu)? Je prav, da vozimo pedala pozicionirana horizontalno ali je potrebno zunanjo nogo v zavojih spuščati, notranjo pa dvigovati?
Paul Stevens vozi v tej epizodi v Whistlerju. Spušča s pedali v poziciji flat (zaustavljanje kadrov prepriča v zadnjo trditev). Tak položaj pedal mu zagotavlja stabilno platformo, učinkovito odrivanje in pristanke, omogoča mu dihati v sozvožju z grbinami, pumpanje, ter izpolnjuje zahteve, ki jih Paul, kolesar z odličnim tehničnim znanjem, pričakuje v zameno za vloženo energijo.
Fanta v tej epizodi vozita na isti lokaciji. V trail vstopita na višji nadmorski višini in njun vstop je izpeljan v drugačni tehniki. Oba imata med vhodnim zavijanjem zunanji nogi spuščeni, dodobra zasidrani na zunanjih pedalih, notranji nogi pa pripravljeni za opori v primerih zdrsov. Lahko bi imela notranja batka tudi na pedalih, vendar sta ocenila, da ju je varneje uporabiti kot morebitno oporo.
Vrnimo se na naši fotografiji in poglejmo zakaj sta udeleženca naših tur uporabila izbrani poziciji pedal. Potrebno je povedati, da oba, Samo in Marko, vozita že dlje časa in oba obvladujeta tehnične prijeme. Oba sta reagirala tako kot je bilo v danih situacijah potrebno. Nagonsko ali razumsko, kar niti ni pomembno. Pomembno je, da sta bili reakciji pravilni.
Samo je imel pred seboj serijo blagih zavojev, zato je horizontalna pozicija pedal na njegovem Treku zagotavljala primerno hitre odzive. Z rahlim pumpanjem je pridobil odlličen oprijem in željeno varnost. Časa za obračanje pedal ni bilo dovolj in še manj je bilo obračanje potrebno. Kot rečeno, gripa mu zaradi blagega nagiba terena in akcij njegovega telesa ni primanjkovalo. Posledično je dosegel relativno visoko hitrost, a si je vseeno ustvaril visoko stopnjo varnosti. Zabaval se je.
Marko je imel pred seboj zahtevnejši problem; off camber zavoj v levo. Kratek radij zavoja, z visečim terenom, in drsečo podlago. Tako off camber kot prah sta mu odžirala oprijem. Edina možnost, ki jo je Marko pri pozicioniranju pedal imel, je bila na dlani. Z desno nogo je moral kar se da obremeniti pedalo. Kar se je dalo velik odstotek teže je prenesel tja. Pri tej akciji si je pomagal z zgornjim delom telesa; odklonil ga je v desno, nad desno nogo. Samo tako je pridobil željeni oprijem, samo tako si je pripeljal zahtevano varnost. Zakarval je in se zabaval. Če bi želel zavoj odpeljati v enaki tehniki, kot jo je uporabil Samo, bi zelo verjetno oddrsel.
Poenostavimo. Drseča podlaga (naj si bo prah, blato, nagib off camber, ali kakršne koli kombinacije naštetih) bo v zavojih prinašala manj oprijema. Edina možnost, ki nam bo zagotovila dovolj gripa, je pozicioniranje pedal v pozicije ob pol šestih. Skupaj z ostalimi akcijami; z odkloni telesc, primernim zumiranjem, pravilno uporabo zavor itd. V vseh ostalih primerih, ko je oprijema dovolj, težimo v horizontalno pozicioniranje pedal. Pozicioniranje flat. Slednje prinaša vse tisto, kar smo zapisali pri vožnji fanta z imenim Paul Stevens.
In dejansko je tako enostavno.
Vaja dela mojstra in mojster vajo, drži?