Gre za pozicijo pedal med spusti, predvsem med ubiranjem zavojev.

Verjetno ni malo takih, ki s(m)o se na določeni razvojni gorskokolesarski točki vprašali kam s pedali. Je bolje da spuščamo, zavijamo v poziciji flat (fotografija nad tekstom) ali ob pol šestih (fotografija v tekstu)? Je prav, da vozimo pedala pozicionirana horizontalno ali je potrebno zunanjo nogo v zavojih spuščati, notranjo pa dvigovati?

Paul Stevens vozi v tej epizodi v Whistlerju. Spušča s pedali v poziciji flat (zaustavljanje kadrov prepriča v zadnjo trditev). Tak položaj pedal mu zagotavlja stabilno platformo, učinkovito odrivanje in pristanke, omogoča mu dihati v sozvožju z grbinami, pumpanje, ter izpolnjuje zahteve, ki jih Paul, kolesar z odličnim tehničnim znanjem, pričakuje v zameno za vloženo energijo.

Fanta v tej epizodi vozita na isti lokaciji. V trail vstopita na višji nadmorski višini in njun vstop je izpeljan v drugačni tehniki. Oba imata med vhodnim zavijanjem zunanji nogi spuščeni, dodobra zasidrani na zunanjih pedalih, notranji nogi pa pripravljeni za opori v primerih zdrsov. Lahko bi imela notranja batka tudi na pedalih, vendar sta ocenila, da ju je varneje uporabiti kot morebitno oporo.

Vrnimo se na naši fotografiji in poglejmo zakaj sta udeleženca naših tur uporabila izbrani poziciji pedal. Potrebno je povedati, da oba, Samo in Marko, vozita že dlje časa in oba obvladujeta tehnične prijeme. Oba sta reagirala tako kot je bilo v danih situacijah potrebno. Nagonsko ali razumsko, kar niti ni pomembno. Pomembno je, da sta bili reakciji pravilni.

Samo je imel pred seboj serijo blagih zavojev, zato je horizontalna pozicija pedal na njegovem Treku zagotavljala primerno hitre odzive. Z rahlim pumpanjem je pridobil odlličen oprijem in željeno varnost. Časa za obračanje pedal ni bilo dovolj in še manj je bilo obračanje potrebno. Kot rečeno, gripa mu zaradi blagega nagiba terena in akcij njegovega telesa ni primanjkovalo. Posledično je dosegel relativno visoko hitrost, a si je vseeno ustvaril visoko stopnjo varnosti. Zabaval se je.

Marko je imel pred seboj zahtevnejši problem; off camber zavoj v levo. Kratek radij zavoja, z visečim terenom, in drsečo podlago. Tako off camber kot prah sta mu odžirala oprijem. Edina možnost, ki jo je Marko pri pozicioniranju pedal imel, je bila na dlani. Z desno nogo je moral kar se da obremeniti pedalo. Kar se je dalo velik odstotek teže je prenesel tja. Pri tej akciji si je pomagal z zgornjim delom telesa; odklonil ga je v desno, nad desno nogo. Samo tako je pridobil željeni oprijem, samo tako si je pripeljal zahtevano varnost. Zakarval je in se zabaval. Če bi želel zavoj odpeljati v enaki tehniki, kot jo je uporabil Samo, bi zelo verjetno oddrsel.

Poenostavimo. Drseča podlaga (naj si bo prah, blato, nagib off camber, ali kakršne koli kombinacije naštetih) bo v zavojih prinašala manj oprijema. Edina možnost, ki nam bo zagotovila dovolj gripa, je pozicioniranje pedal v pozicije ob pol šestih. Skupaj z ostalimi akcijami; z odkloni telesc, primernim zumiranjem, pravilno uporabo zavor itd. V vseh ostalih primerih, ko je oprijema dovolj, težimo v horizontalno pozicioniranje pedal. Pozicioniranje flat. Slednje prinaša vse tisto, kar smo zapisali pri vožnji fanta z imenim Paul Stevens.

In dejansko je tako enostavno.

Vaja dela mojstra in mojster vajo, drži?

Tekst, objavljen lani avgusta, vračamo na prvo stran. Ker šteje:

Tule smo opredelili tri, po našem mnenju najbolj pomembne prvine rekreativnega gorskega kolesarjenja. Pa ne samo rekreativnega. Z njimi se redno ukvarjajo tekmovalci, rekreativke in rekreativci pa, iskreno, preredko.

S temi prvinami se hecamo pri nas. V teoriji in v praksi. Do tu smo, vsaj teoretično, prišli s skupnimi močmi, na naših turah, v prihodnje pa se bomo dotaknili še ene, izjemno pomembne tematike.

Sproščenosti.

Sproščenost in obvladovanje treh, osnovnih prvin, vozita z roko v roki. Oba krajšata reakcijske čase in sta odvisna eden od drugega. Oba prinašata stabilnost, mirnost in v končni fazi nasmehe čez naše ksihte. Torej, prinašata gorsko-kolesarsko zabavo.

Poizkusimo pojasniti pojem sproščenosti s primerom.

Spuščamo po sanjskem trailu. Ne presuhem in ne prevlažnem. Naklon terena ne zahteva poganjanja in še manj uporabo zavor. Pred nami se odvijajo fantastični zavoji, obogateni z naravnimi bandami in nekaj takih je že za nami. Dream come true! Nato pa ...

Problem. Big one! Strmina in na sredini najbolj strmega dela visoko zija 15 centimetrov visoka skala, ki gleda iz zemlje ter v vsej širini prečno prekriva naš trail.

What now? Več rešitev imamo na voljo. Nekaj takih s pozitivnim izidom in nekaj z negativnim:

• neizkušen kolesar zmrzne. Zmrznjenost je izrazita nesproščenost, izražena v togosti telesa in edini okončini, ki sta še sposobni trzniti, sta kazalca. Slednja navijeta obe zavori, končni rezultat pa je srečanje piskra z vozno površino in ob izdatni sreči cele kosti,
• kolesar z nekaj malega izkušnjami, a kljub temu prestrašen ob dani situaciji, se odzove za odtenek bolj zrelo. Ravno za odtenek, ki prepreči padec. Ve, da ob srečanju s skalo ne sme uporabiti zavor. Če je imel srečo med izbiro bicikla, ga bo bicikel, v dani situaciji sponzor, rešil pred padcem. Namreč, zelo verjetno bo tisti trenutek, ko bo moteča skala za njim, smrtno resno navil ročici zavor, saj se je ustrašil pridobljene hitrosti. Sproščeno? Nope,
• zrelega, a v gorsko-kolesarskih letih sorazmerno mladega kolesarja, situacija ne prestaši. Pred skalo navkljub strmini, s pomočjo pojemkov predvsem prve zavore, pripelje počasi, tik pred skalo spustil obe zavori, nato pa varno preči poblem (skalo) in za problemom, brez težav, ponovno zmanjša pridobljeno hitrost (najpogosteje uporabljen prijem na naših skupnih turah). Spoščeno? Dokaj in na najboljši možni poti do pristne MTB zabave,
• izkušen, zrel kolesar, željan zabave, v strmini zmanjša hitrost, nato pa zelo verjetno skalo izkoristi kot kicker. Odrine, skoči. Ker že pred odrivom z očmi preveri stanje traila in to spoštljivo število metrov v daljavo, pozna stanje poti. Ve, kaj bo potrebno storiti v bližnji prihodnosti. Prav nič ga ne prestraši. Objekt, skala je zanj celo dobrodošel izziv. Pristane popolnoma varno. Zavira na mestih in v trenutkih, ki prinašajo najboljši možen grip, gleda tja, kamor je potrebno ter se s težiščem igra po danih potrebah. Z drugimi besedami, ostane popolnoma sproščen.

Verjetno sta pojma sproščenosti in primernih izkušenj malo, vsaj za odtenek jasnejša. Obstaja želja po še jasnejši sliki? Nudimo dve možnosti: prva je obisk prodajalne Imbbus, Pri Ruskem carju, druga udeležba na naših turah. Nič ne zamerimo, kadar izkoristite obe možni varianti.

Zavoji spadajo med lepše trenutke gorsko kolesarskih spustov. Prinašajo zabavo.

Morali bi jo, je bolj natančen stavek in pri pridobivanju gorskokolesarskega tehničnega znanja moramo vztrajati do točke, ki med ubiranjem zavojev prinaša MTB užitke. Je mogoče to točko opredeliti? Je. Pridemo tja.

Tipsko lahko tehniko zavijanja razdelimo v toliko razredov kot je zavojev. Nešteto torej. Vsak zavoj je zgodba zase in veliko je takih, ki nudijo različne idealne linije. Ker pa se (še) ne bomo poglabljali v podrobnosti, lahko zabavne tehnike zavijanja razdelimo v tri večje skupine. Prva je pivotiranje, druga bandanje in tretja karvanje.

Pivotiranje, front pivoti, prevzamejo marsikaterega gorskega kolesarja in toliko bolj tiste junakinje in junake, ki jih osvojijo. Toliko bolj zaradi dejstva, da pivotiranje v zelo zaprtih zavojih odpravlja sestopanje s kolesa. To pa je tudi vse. Pivotiranje ne nudi nekih presežkov v privlačnosti gorskokolesarske vožnje in večkrat poskrbi za zatikanje na trailih. Mnenja o uporabni vrednosti front pivotov so različna, vendar obvladovanje te tehnike še nikomur ni škodilo. Skratka, pivotiranje je učinkovito, so go for it!

Vožnja v bandah (od 0:54 do 1:02). Fun! Ne le, da je riding berms zabavno, prinaša tudi možnost pospeševanja. Izkušeni posamezniki pri izstopih ustvarijo večje hitrosti kot so jih s seboj prinesli pri vstopih v bande in tisti posamezniki, ki jim vožnja v parkih še ne diši: get a life! Parki so del gorskokolesarske zgodbe, če nič drugega zaradi pridobivanja nujno potrebnega tehničnega znanja. Riding berms je fizično zelo zahtevna oblika gorskega kolesarjenja, a ena najbolj zabavnih. Vožnja v bandah pa s seboj prinaša še nekaj in sicer podlago za osvajanje

karvanja (Samo na zgornji fotografiji karva. Njegovo telo je z odklonom ustvarilo težišče, ki levima robovoma pnevmatik prinaša najboljši možen oprijem. S tem je ustvaril pogoje za pospeševanje v hitrosti). Karvanje je najbolj pogosta oblika vožnje zavojev v rekreaciji. Or should be... Bistvo? S karvanjem pospešujemo iz zavojev. Karvanje in obladovanje vožnje v bandah sta elementa, ki se nezadržno povezujeta. Eno z drugim ustvarja fantastično gorskokolesarsko zabavo.

Vrnimo se k točki, ki med ubiranjem zavojev prinaša MTB užitke. Kje jih najdemo? Kako jih definirati? S pospeševalci. Ko pridemo do točke, kjer iz zavojev pospešujemo, smo ustvarili visoko raven gorskokolesarske zabave. In vsak posameznik jo je sposoben prepoznati. That simple.

Nekaj več besed o tej temi bo izrečenih na prihodnji skupni turi. Potrudili se bomo tudi besede pretvoriti v prakso.

Spomini na 2011 dajejo motivacijo za 2012,

pravi Špela Horvat, tekmovalka v spustu, marjetica ki jo imamo radi in nadaljuje s svojimi besedami:

leto je že spet naokoli in zopet so tu novoletne zaobljube. Novoletne zaobljube si zada skoraj vsak, vendar ali se jih potem zares drži? Jih res uresničuje? No športniki zagotovo jih in začetek novega leta je čas, ko športniki analizirajo svojo preteklo sezono. Ker se imam za športnico oziroma poskušam biti športnica, sem se tudi jaz lotila analize sezone 2011. Temu težko rečemo analiza, saj so to pri meni lepi in manj lepi spomini na dogodke.

Prva prelomnica v letu 2011 je bila vsekakor moje prvo samostojno potovanje na jug Španije, Malaga. Šlo je v prvi vrsti za zimske priprave. Te priprave so se spremenile v tako noro dogodivščino, kot še nikoli. Te priprave so mi prinesle ogromno izkušenj in tudi novih poznanstev. Žal sem si na pripravah poškodovala levo koleno, kar me je prisilio mirovati dva meseca. Morala sem na operacijo miniskusa tako, da sem tekmovalno sezono začela dokaj slabo. Čez poletje sem trenirala kolikor sem le lahko in se mi je na koncu trud izplačal. Dosegla sem dve zmagi. Prvo na promocijski tekmi na Čelešnku in drugo na finalni dirki za SP na Pohorju. To je bil prav zares vrhunec sezone. Po koncu sezone sem imela zares srečo, da sem lahko redno trenirala skoraj do novembra. Novembra sem zopet stopila v telovadnico in začela s "suhim" treningom, ki vključuje uteži, koordinacijo in intervalni trening. Del suhega treninga je letos tudi badminton, ki pa je poleg intenzivnega treninga tudi odlična zabava.

In kaj je novega v letu 2012? Prva in najpomembnejša pridobitev je seveda motokros motor. Honda CR86 mi omogoča res skoraj optimalen trening, saj vsi dobro vemo kako ključnega pomena igra motokros pri treningu profesionalnih spustašev. Druga pridobitev je nova vilica Fox 40, tokrat v beli barvi. Pomemben dogodek v današnjem letu je tudi matura in upam, da jo bom uspešno opravila in se vpisala na željeno fakulteto. Nikakor pa ne smem pozabiti svojih staršev, ki sta mi omogočila, da moje sanje postajajo resničnost.

Še posebej pa bi se rada zahvalila svojim pokroviteljem in prijateljem iz kolesarske hiše IMBBUS. Zahvala gre celotni Imbbusovi ekipi, brez katerih si tega športa res ne morem predstavljati. Rada bi se zahvalila tudi Dušanu Brezingarju, Five Ten Slovenia, ki mi je skupaj z ekipo Imbbus priskrbel Five Ten artikle.
In kakšna so moja pričakovanja v 2012? Nič posebnega. Važno je, da se ˝fura in zabava˝!

Rezultati? Nimam pričakovanj, vem samo, da se bom maksimalno potrudila.

Špela Horvat

V teh dneh pa iz omenjenih krajev, proti naši deželici, roma prehlajeni sibirski zrak. Tudi slednji ima svoj predznak in sicer mrzel, ter okičan s kako snežinko.

Si je mogoče izbrati primernejši čas za servisiranje bicikla? Težko. Do aktualnega tedna je bilo kolesarjenje prijetno (enako velja za našo sobotno turo), navkljub koledarski zimi, v prihodnjih dneh pa bodo nizke temperature marsikak bicikel zadržale doma.

Sibirski zrak bo, tako ko je prišel, tudi odjadral in temperature se bodo ponovno dvignile na znosno raven. Številke v koledarju bodo prav tako postale vse bolj kolesarsko privlačne in prava sezona bo vsak čas pred vrati. Smo takorekoč tik pred zdajci.

In tik pred zdajci je čas za servis. V dneh, ko bo ozračje ponovo toplo, bo težko čakati na svojo zverinico.

Vsakemu biciklu pripada redno ali generalno servisiranje. Verjetno ni potrebno poudarjati, da je vsaj enkrat na leto potrebno okvir pregledati do najmanjših detajlov. Danes je povprečna življenjska doba okvirja cca. 3 leta in redno čekiranje detajlov nujno kot se pojavlja nuja po servisiranju avtomobila.

Za vzmetenje velja golo pravilo servisiranja: minimalno, MINIMALNO, enkrat na leto. Motivirani in pridni rekreativci bi morali vzmetenje zaupati serviserjem večkrat letno.

Precej podobna slika je pri zavorah. Zrak in večkrat pregreta olja so slab kazalec za zagotavljanje kakovostnih pojemkov.

Pregled ležajev je hudo logično opravilo, ne? Menjava pletenic in bovdnov tudi. Centriranje in nastavljanje menjalnikov enako.

Naj opozorimo še na eno malenkost. Kaj ko bi skupaj nastavili vzmetenje, predvsem hitrosti različnih funkcij? Jasno, na biciklu, na katerem je bil servis že opravljen ...

"Povej ljudstvu, naj mi tukaj hišo zida in me milosti prosi."

To so prijazne besede Marije z Jezusom, ki naj bi jih davnega leta 1539 namenila dvanajstletni pastirici Urški Ferligoj, doma iz Grgarja (mimogrede, naše sobotne postaje). Urška je na hribu, imenovanem Skalnica (ustrezno ime tudi, če upoštevamo začetek našega spusta) in danes veliko bolj znanem kot Sveta Gora, pasla ovce.

Besede nedolžne gospodične z otrokom je dekletce vzelo zares in jih posredovalo naprej. Preprosto ljudstvo ji je verjelo, gospoda ne. Zaprli so jo v ječo in brezmadežna gospodična je Urško trikrat rešila iz ječe. Zelo verjetno je vzdržno-korektna Marija Urški vsakič znova narekovala svoje želje in na koncu so dvanajstletnico začeli resno obravnavati.

Pričeli so z gradnjo bazilike Marijinega vnebovzetja, ene sedmih pri nas, ki je bila končana čez pet let. Čakala jo je težka usoda. V prvi svetovni vojni so jo porušile granate vojske, ki ni bila nikoli dovolj sposobna, da bi dobila vojno, v katero je zabredla. Bila pa je dovolj sposobna za razmetavanje granat in uničevanje kulturne dediščine (mimogrede, Sv. Gora je znana tudi po strelah. Vanjo udari največ strel v Sloveniji. Žal ni znano, kak delež ima pri tem brezmadežna).

A Marija kljub vsemu ni ostala praznih rok. Na mestu stare cerkve je v prejšnjem stoletju pognala veličastna bazilika, ki stoji še danes, ob njej pa samostan.

Tja smo poganjali, to je bil cilj naše sobotne ture. Začeli smo v Solkanu in se mimo kamnitega mostu z največjim lokom na svetu usmerili proti Sveti Gori. Zbiranje višinskih metrov na tem mestu ni zahtevno. Ali pa drugače, za nas ni bilo. Varčevali smo z baterijami, ker smo se odločili prihraniti velik del energije za spust.

Slednji si v začetku, vsaj v treh ali štirih intervalih, zasluži predlog zahteven in nato postane vse bolj privlačen. Sestavljen je iz enoslednice in zavojev, ki jih je ob nekaj boljšem tehničnem znanju mogoče prevoziti brez pivotiranja, v nekaterih primerih pa so front-pivoti nujni. Spust nas je vodil do vasice Grgar in nato se je preoblikoval v ponovni vzpon. Vrnitev v Solkan je bila nazadnje opremljena s hitrim delom spusta in vložki, oblikovanimi iz skalnatih gmot. V tem delu z bistveno manj zahtevnimi oblikami kot jih je dozirala Marija z vrha Svete Gore. Prijetna fizična utrujenost je bila na koncu podkrepljena z nasmehi, ki so izražali zadovoljstvo. Ranjencev nismo srečevali, nismo jih ustvarjali, nasmehe pač. In za to gre pri naši dejavnosti.

Tema te skupne ture je bilo mehčanje, sproščanje v vožnji. Zadnjič smo nekaj stavkov namenili zaviranju in se na turi trudili teorijo preoblikovati v prakso. Odpravljanje konstantnega stiskanja zavornih ročic namreč v veliki meri vpliva na sproščenost. Vožnja z učinkovitim zaviranjem, na primernih mestih, s kar se da natančnim doziranjem zavornih sil, a kljub vsemu odločnim doziranjem, ima veliko opraviti s sproščenostjo. Jo dejansko ustvarja (ko ne zaviramo). Mehkoba in sproščenost gresta z roko v roki, poleg tega pa iz naših možgan iztiskata še nekaj: iskanje primernih mest za zaviranje. Ko jih iščemo, buljimo as far ahead as possible in točno to je tudi pogoj za varno prečenje ovir, izzivov. Sproščeno gibanje na kolesu nam prinaša več varnosti, torej napredek, napredek pa na koncu ustvarja zabavo. Jasno, da brez vaje ne gre. A koga od nas vaje na kolesu ne veselijo? Tudi ko gre za ponavljanje določenih odsekov? Brez njih žal ni napredka.

Skrajšajmo: sproščenost na biciklu vodi v zabavo.

Smo jo ustvarili? Check it out:

Če teren ni prestrm, je to mogoče in tura, ki je pred nami, nudi odlične pogoje. Le kratek del na začetku bo s pogoji za učenje malo manj radodaren.

Vzpona tokrat ne bo zaznamoval asfalt. V začetku nam bo sicer dobro služil, saj je naklon ceste strm, nato pa bomo zavili z asfaltirane površine in večji del vzpona zbrcali po poti. Do vrha in ta podvig nam bo vzel cca. slabi 2 uri.

Spust ne bo ostal v spominu po zaslugi zahtevnega vhoda, ožigosanega s skalami. Na srečo bodo skale pogojevale našo vožnjo zelo kratek čas in spominski del se razvije za tem. Trail se odpre, prevladuje lepa, enostavna pot, nekajkrat zavita v serpentine, ki bodo težile s front-pivoti, nekaj malega je makadamskih vložkov in, ko bomo spustili do najnižje točke, bomo morali ponovno nabrati nekaj višinskih metrov. Dovolj, da bomo približno 20 minut poganjali.

Spust s tega dela bo še lepši. Greh bi bil, če bi ga izpustili in v tem se skriva razlog za povratno brcanje.

Ostale informacije so dosegljive prek telefona, na številkah 01 534 3450 in 041 777 357.

Mogoče še medklic: naših tur se lahko udeleži vsaka polnoletna gorska kolesarka in vsak polnoletni gorski kolesar. Zastonj. Nismo obremenjeni z blagovnimi znamkami koles niti s podatkom ali se srečujemo v naši prodajalni ali ne. In hrib, ki nas bo gostil na četrti skupni turi v letu 2012, je dovolj zahteven, da so priporočljivi polno-vzmeteni bicikli. Slednje je priporočilo, ne zahteva. Zabavno bo prav gotovo, v vsakem primeru.

Začetek devetdesetih let prejšnjega stoletja je za Slovence pomemben zaradi osamosvojitve, za podjetje Ibis pa zaradi nečesa povsem drugega; Brian Lopes je odjadral iz sveta BMX-ov in se preselil med gorska kolesa. Takrat nam je bilo malo mar za Briana in njegov prehod iz enega v drug kolesarskih svet.

Nadaljevanje zgodbe Slovenci že poznamo: Brian Lopes je postal najbolj uspešen gorskokolesarski tekmovalec vseh časov. Osvojil je štiri naslove svetovnega prvaka, pospravil šest naslovov zmagovalca svetovnega pokala, devet ameriških titul v vseh možnih gravitacijskih MTB disciplinah in še veliko drugega. Med drugim je vzel pet dirk z nazivom Air DH, ki jih gosti gorskokolesarska mekka, kanadski Whistler. Že njegov trening na tej lokaciji spominja na vožnjo z vlakcem smrti, kaj šele vožnje na dirki ...

Brian pa je poseben tudi po zaslugi drugih lastnosti. Odličen je pri opisovanju svojega tehničnega znanja, kar je dokazal tudi s pedagoškimi prijemi (po našem mnenju boljša teorija še ni bila napisana) in pri iskanju ter vrednotenju izboljšav na posameznih biciklih, oziroma okvirjih.

Brian ima pod pasom še en rezultat, za nas najbolj pomembnega. Gre za okvir Ibis Mojo HD. Mojo HD je direktna posledica Brianovega prihoda k ameriški znamki. HD (heavy Duty) si deli outlook s predhodnikoma, z okvirjema ki sta v podjetju obstajala še pred prihodom Lopesa (Mojo in Mojo SL). To je tudi vse. Mojo HD je bil zgrajen na belem listu papirja, from the ground up.

Njegovo osnovo predstavljajo ogljikova vlakna, karbon. Edine izjeme, ki so izdelane iz aluminija, so inserti v pogonski osi, krmilni cevi in v vrtiščih. Rezultat je zavidljivo lahek okvir, super odziven (najlažje je cevi poljubno oblikovati iz karbona), z lastnostmi delovanja nihajne vilice, ki ji zelo verjetno ni para. Za slednje je zaslužen rosno mlad guru vzmetenja, Dave Weagle.

Ibis Mojo HD je ob vsem skupaj še trpežen. Dovolj, da ga je Brian postavil na startno linijo spusta na svetovnem prvenstu, dovolj, da je z njim osvojil Air DH in prav gotovo več kot dovolj za naše rekreativne riti.

Kaj si o HD-jih mislijo testerji? Bike Radar, Dirt Rag, Lee Likes Bikes, Greg Rides Trails, Feed The Habit itd.

In kaj si mislimo mi? Ne le da se z delovanjem DW-Linka težko primerja kateri koli sistem, tudi s celoto, z okvirjem, je težko primerjati kateri koli wannabe konkurenčen okvir. IBIS MOJO HD je z eno besedo unikat.

Tema je rekreativna vožnja na gorskem kolesu, v razredih trail, all mountain in enduro. Natančneje, tema je zaviranje med vožnjo in če z dvema besedama opišemo aktiviranje pojemkov med našimi spusti, lahko enostavno zapišemo: too much.

Zaviramo preveč, zaviramo neučinkovito; v predolgih intervalih, na napačnih mestih, s preveč poudarka na zadnjih zavorah in premalo intenzivno.

Nič kaj navdušujoče besede, a še kako resnične.

Zavirali naj bi tam, kjer je največ prostora za ustvarjanje pojemkov. Zaviralo naj bi se z natančnim doziranjem zavornih sil, vendar v končni fazi posamezne zavorne operacije, ko naša varnost to zahteva, intenzivno. In vedno brez driftanja, brez risanja črt.

Zaviralo naj bi se pred in za objetki, pred ter za problemi (sami jih raje imenujemo izzivi), pred in za zavoji. V skrbno odmerjenih, samozavestnih intervalih.

Koliko kolesarjev zavorne ročice stiska predolgo? Koliko je kolesarjev, ki večji del spusta vsaj minimalno zavirajo? Koliko kolesarjev pogosto pregreje zavorne sisteme? Koliko kolesarjev ima med zaviranjem probleme s preveč agresivnim potapljanjem vzmetnih vilic in posledično s stabilnostjo na biciklih? Koliko kolesarjev zamenja več parov zadnjih zavornih oblog kot prednjih?

Vsakdo se lahko sam preizkusi. Vsakdo lahko sam sebi dokaže, kako učinkovit je. Obstaja več enostavnih preizkusov.

Recimo, izberimo najprej lepo zglajen del poti, rahlo padajoč v nadmorski višini, sestavljen iz ravnega dela, ki se prelevi v zavoj in nato zopet izravna. Ponavljajmo ga. Kaj se zgodi, če zaviramo ves čas izbranega odseka? Kaj se zgodi, če zaviramo samo v zavoju? Kaj se zgodi, če zaviramo kratek čas pred zavojem in nato popolnoma razbremenimo zavori? Sliši se enostavno, kajne? Vsi vemo, da zaviramo učinkovito le v tretjem primeru, a večina nas to dejstvo v praksi pozabi. Get it right! S ponovitvami se bo prava tehnika zasidrala v podzavest.

Ali pa izberimo del spusta, lep odsek, ki je cca. v sredini oplemeniten z relativno visoko oviro, naj si bo to visoka korenina, skala ali kaj drugega. Enako kot prej, ponavljajmo ga. Kaj se zgodi, če zaviramo ves čas izbranega odseka in kaj, če zaviramo nekaj metrov pred oviro ter nato ob prehodu čez oviro prepustimo prednjemu in zadnjemu kolesu vso prepotrebno rotacijo? Zopet je teorija enostavnejša od prakse. V drugem primeru smo učinkovitejši in vozimo varneje. Pa kljub temu ponavljajmo izbrane odseke. Vse, kar se lahko zgodi, je, da prave reakcije zapišemo v podzavest in zaviramo le, ko je zaviranje potrebno.

Še en test: izberimo lepo pot, ki je izrezana v, za naše pogoje, zahtevni strmini. Kaj se zgodi, ko zaviramo samo z zadnjo zavoro? Kaj, ko zaviramo samo s prednjo zavoro? V katerem primeru so pojemki hitrosti izrazitejši? V drugem primeru smo učinkovitejši. In zopet: ponavljajmo iskanje primernih zavornih sil v strmih odsekih (če je podlaga suha in prednje kolo oddrsava, je naše težišče postavljeno preveč nad zadek bicikla). Z iskanjem primernega doziranja, z ločevanjem prednje zavore od zadnje in s ponovitvami prav tako ne moremo zgrešiti.

V gorskokolesarski rekreaciji, v njenem užitnem delu, pri obravnavanju zaviranja, se moramo zavedati treh dejstev:

• zaviranje je moteč element. Ko zaviramo, ustvarjamo negativne vplive; pnevmatikam jemljemo tako željen oprijem in rušimo stabilnost bicikov. In ker spustov brez uporabe zavor ni, je primerno doziranje zavornih sil na pravih mestih izjemno pomembno,
• ob zaviranju se ruši tudi stabilnost naših teles. Navijanje zavornih ročic je posledica navijanja mišic naših rok in posledično gre prožnost zgornjih delov teles pri večini rekreativnih gorskih kolesarjev k vragu. Med zaviranjem izgubimo igrivost in mehkobo ter
• tretje dejstvo: zaviramo too much!

Niti približno.

Divjaki niso dolgo leteči. Mogoče so redne stranke na hudih trailih, vendar so njihove kariere deležne tudi odmikov, povezanih z obiski na urgenci. Dokler se jim vse skupaj ne upre in svoj nagon usmerijo drugam ...

Riziko ni del naše zgodbe, ga ne sprejemamo. Sprejemamo napredek s sodelovanjem zdrave pameti in znanja, povezanega z gorskokolesarskimi tehnikami. Tudi pri frčanju, ki je pomemben del zabave v naši dejavnosti.

Frčimo pravzaprav vsi. Včasih zavedno, drugič manj. Med nezavedne oblike letečih junakov lahko uvrstimo zelo velik, prevelik odstotek gorskih kolesarjev, ki imajo povratne gibe blažilcev nastavljene prehitro. Ko se njihovi blažilni sistemi vračajo v iztegnjeno obliko, jih neredko odbija v ozražje in ti junaki frčijo. Kobiličasto. Kak decimeter, vendar med vožnjo frčijo. Celo med relativno počasnimi spusti in toliko bolj izrazito med hitrim spuščanjem.

Zavedno frčanje izgleda drugače. Ločimo ga v dve skupini in sicer letenje prek dropov in letenje prek kickerjev. Ena in druga skupina sicer zahtevata svoj vložek (poznavanje teorije ter praktične ponovitve), a pot do napredka je kratka. Osnove je mogoče osvojiti v enem samem dnevu. Vse, kar je potrebno za pridobitev osnovnih tehnik, so primerni objekti in nekdo, ki ve, zakaj gre. Pot od osnov in do izkoriščanja korenin, skal ter ostalih terenskih objektov za kickerje, je nekoliko daljša, vendar je ob poznavanju osnov taka igra dobavljiva vsakemu posamezniku, brez učiteljev.

Prepričani smo v svoje trditve. Tako zelo, da smo jih preverili na terenu in se utrdili v prepričanju. Lani pozno poleti smo na lep trail, poln dovršenih objektov, povabili sama dekleta in se lotili pridobivanja osnovnega znanja o frčanju. Nekatera se s kolesom še niso znašla v zraku, vsaj zavedno ne. In, ker naj bi bilo frčanje rezervirano v prvi vrsti za norce, za dekleta never ever, smo se posvetili samo dekletom.

Izziv je bil velik in dekleta so si delila skupno lastnost. Vsako bitjece je vsaj dvakrat sodelovalo na naših turah. S tem so pripadnice nežnejšega spola pridobile dovolj samozavesti, oziroma dovolj predanosti gorskokolesarskim zabavam. Predvsem pa so pridobile potrebno zaupanje vase in zaupanje v svoje kobilice.

Dekleta so si najprej ogledala objekte, nato pa so se srečala s kratkim teoretičnim delom. Sledili so počasni spusti in spoznavanje z nežnim, nizkim kickerjem. Nato pa ...

Frčala so! Vozila prek dropov in odrivala na kickerjih. Samozavestno, brez trohice strahu, temveč s spoštovanjem do objetkov in zelo kontrolirano.

Kaj nam to pove?

Frčimo lahko vsi. Norci in tisti, ki ne vozimo brezglavo. Upoštevanje navodil iz sivih celic vodi v izjemno zabaven del gorskega kolesarjenja in tako zanimivo ter enostavno dosegljivo poglavje je potrebno izkoristiti. Go for it!