'Too much'
25. januar 2012
Zaviranje.
Tema je rekreativna vožnja na gorskem kolesu, v razredih trail, all mountain in enduro. Natančneje, tema je zaviranje med vožnjo in če z dvema besedama opišemo aktiviranje pojemkov med našimi spusti, lahko enostavno zapišemo: too much.
Zaviramo preveč, zaviramo neučinkovito; v predolgih intervalih, na napačnih mestih, s preveč poudarka na zadnjih zavorah in premalo intenzivno.
Nič kaj navdušujoče besede, a še kako resnične.
Zavirali naj bi tam, kjer je največ prostora za ustvarjanje pojemkov. Zaviralo naj bi se z natančnim doziranjem zavornih sil, vendar v končni fazi posamezne zavorne operacije, ko naša varnost to zahteva, intenzivno. In vedno brez driftanja, brez risanja črt.
Zaviralo naj bi se pred in za objetki, pred ter za problemi (sami jih raje imenujemo izzivi), pred in za zavoji. V skrbno odmerjenih, samozavestnih intervalih.
Koliko kolesarjev zavorne ročice stiska predolgo? Koliko je kolesarjev, ki večji del spusta vsaj minimalno zavirajo? Koliko kolesarjev pogosto pregreje zavorne sisteme? Koliko kolesarjev ima med zaviranjem probleme s preveč agresivnim potapljanjem vzmetnih vilic in posledično s stabilnostjo na biciklih? Koliko kolesarjev zamenja več parov zadnjih zavornih oblog kot prednjih?
Vsakdo se lahko sam preizkusi. Vsakdo lahko sam sebi dokaže, kako učinkovit je. Obstaja več enostavnih preizkusov.
Recimo, izberimo najprej lepo zglajen del poti, rahlo padajoč v nadmorski višini, sestavljen iz ravnega dela, ki se prelevi v zavoj in nato zopet izravna. Ponavljajmo ga. Kaj se zgodi, če zaviramo ves čas izbranega odseka? Kaj se zgodi, če zaviramo samo v zavoju? Kaj se zgodi, če zaviramo kratek čas pred zavojem in nato popolnoma razbremenimo zavori? Sliši se enostavno, kajne? Vsi vemo, da zaviramo učinkovito le v tretjem primeru, a večina nas to dejstvo v praksi pozabi. Get it right! S ponovitvami se bo prava tehnika zasidrala v podzavest.
Ali pa izberimo del spusta, lep odsek, ki je cca. v sredini oplemeniten z relativno visoko oviro, naj si bo to visoka korenina, skala ali kaj drugega. Enako kot prej, ponavljajmo ga. Kaj se zgodi, če zaviramo ves čas izbranega odseka in kaj, če zaviramo nekaj metrov pred oviro ter nato ob prehodu čez oviro prepustimo prednjemu in zadnjemu kolesu vso prepotrebno rotacijo? Zopet je teorija enostavnejša od prakse. V drugem primeru smo učinkovitejši in vozimo varneje. Pa kljub temu ponavljajmo izbrane odseke. Vse, kar se lahko zgodi, je, da prave reakcije zapišemo v podzavest in zaviramo le, ko je zaviranje potrebno.
Še en test: izberimo lepo pot, ki je izrezana v, za naše pogoje, zahtevni strmini. Kaj se zgodi, ko zaviramo samo z zadnjo zavoro? Kaj, ko zaviramo samo s prednjo zavoro? V katerem primeru so pojemki hitrosti izrazitejši? V drugem primeru smo učinkovitejši. In zopet: ponavljajmo iskanje primernih zavornih sil v strmih odsekih (če je podlaga suha in prednje kolo oddrsava, je naše težišče postavljeno preveč nad zadek bicikla). Z iskanjem primernega doziranja, z ločevanjem prednje zavore od zadnje in s ponovitvami prav tako ne moremo zgrešiti.
V gorskokolesarski rekreaciji, v njenem užitnem delu, pri obravnavanju zaviranja, se moramo zavedati treh dejstev:
- zaviranje je moteč element. Ko zaviramo, ustvarjamo negativne vplive; pnevmatikam jemljemo tako željen oprijem in rušimo stabilnost bicikov. In ker spustov brez uporabe zavor ni, je primerno doziranje zavornih sil na pravih mestih izjemno pomembno,
- ob zaviranju se ruši tudi stabilnost naših teles. Navijanje zavornih ročic je posledica navijanja mišic naših rok in posledično gre prožnost zgornjih delov teles pri večini rekreativnih gorskih kolesarjev k vragu. Med zaviranjem izgubimo igrivost in mehkobo ter
- tretje dejstvo: zaviramo too much!