Kakovost
21. maj 2010
- Kako nadmorsko naj doseže pogonska os (višje vrednosti prinašajo nestabilnost, a varno prečenje razbitega terena...)?,
- Koliko naj znaša nagib krmilne cevi (male cifre enostavno premagujejo spustaške strmine in otežijo življenje med plezarijo...)?,
- Pod kakim kotom naj visi podsedežna cev (strmi koti imajo odličen izkoristek, a prinašajo manj stabilne spuste...)?,
- Kako dolga naj bo horizontalna cev (kratke cevi so fantazija med zbijanjem nadmorske, a neprijetne med doseganjem časovnih rekordov v plezariji...)?,
- Kaj storiti z dolžino chainstayev (par cevk z kratko dimenzijo je sila zabaven med triki, a nervozen pri velikih hitrostih...)?,
so vprašanja s katerimi se hecajo razvojni oddelki priznanih kolesarskih podjetij (kaj pa kombinacija vprašanj in odvisnost enega podatka od drugega?). Ko so na tapeti polnovzmetena kolesa, se zgodba nadalje komplicira:
- Kakšen tip zadnjega vzmetenja (enoležajci so cenejši, a - razen redkih izjem - delujejo slabše od štiriležajcev...)?,
- Uporabiti vijačne ali zračne blažilce (vijačnice imajo daljšo življenjsko dobo, lepše delovanje, a bistveno več tehtajo...)?,
- Strmeti v izgradnjo progesivnega delovanja ali prodati toplo vodo (progresiven značaj izpod riti prinaša jasno sporočilo o zahtevnosti podlage, ščiti blažilce, a razvoj stane...)?,
- Kako ustvariti aktivnost?..
Zato maloprodajne vrednosti koles ne bodo nikoli izenačene. Vedno bo bicikel z bolj dovršenim okvirjem - kljub enakim kosom - stal več od bicikla s slabšo bazo. Tako je, okvir predstavlja bazo kolesa in odloča o kakovosti kolesarske zabave ter, v končno fazi, o varnosti udeležencev v gorskokolesarskem prometu.
Ste opazili, da hidraforminga, CNC- in hladno kovanih elementov nismo omenili? Pa karbona, skandija, titana itd…