Mini DH
2. July 2008
Smisel vožnje na polnovzmetenem kolesu se kaže v kolesarski zabavi. Kolo s prednjim in zadnjim blažilcem sledi neravninam na poti, ter (v odvisnosti od vloženega razvoja) ohranja stik s podlago. Kontakt med površino in kolesom (z obema blažilcema) ljudem omogoča premagovanje narave v jako zahtevnih smereh. Pozabite na hitrostne rekorde. Moderni čas je sam po sebi preveč tekmovalen, rekreativno kolesarstvo pa varnostni ventil. Zabavno odzračevanje? Toliko bolje. Vse dokler so blažilci pravilno nastavljeni in sistemi vzmetenja primerni.
Pravilnen pritisk v blažilcih je odvisen predvsem od uporabnikove teže, sistem vzmetenja pa določen z stopnjo razvoja posamezne znamke kolesa. Enoležajci so trotelziherji. Njihova zasnova je enostavna, vzdrževanje prav tako: enostavnost pomeni malo sestavnih delov in posledično manj komponent, ki bi z nekaj smole lahko odpovedale poslušnost. Večležajci so občutljivejši, a njihovo delovanje je v primerjavi z enoležajci boljše (zopet, v odvisnosti od vloženega razvojnega cekina). Boljše pomeni varnejše, oz. bolj kakovostno sodelovanje s podlago po kateri vozimo. Vztrajnejši kontakt.
Kam v tej zgodbi spadajo Commencalovi polnovzmetenci? Povsod in nikamor.
Vzemimo za primer kolo Supreme Mini DH 6.2. Ima lastnosti in zgradbo enoležajca, z večležajno nadgradnjo. Ima natančno tisto kar potrebuje: enostavnost in fantastično delovanje. Razvojniki, ki so oblikovali bicikel, so uporabili najboljše kar nudijo posamezni elementi: enostavnost eno- in sodelovanje večležajcev. Ali drugače: težko verjetno je, da obstaja še kak single-pivot s primerljivim delovanjem. Ali pa takole: sploh obstaja enoležajec z aktivno in progresivno nihajno vilico, poleg Commencala (mimogrede, Commencalovi fulliji so tudi izjemno uravnoteženi)?
Kolo Supreme Mini DH 6.2 premore poleg enostavnosti in fantastičnega delovanja še veliko lepega. Naj naštejemo samo del lepotnih znamk: Marzocchi, Avid, SunRingle, SDG...