Okvir
9. June 2008
Kako nadmorsko naj doseže pogonska os (višje vrednosti prinašajo nestabilnost, a varno prečenje razbitega terena...)?,
Koliko naj znaša nagib krmilne cevi (male cifre enostavno premagujejo spustaške strmine in otežijo življenje med plezarijo...)?,
Pod kakim kotom naj visi podsedežna cev (strmi koti imajo odličen izkoristek, a prinašajo manj stabilne spuste...)?,
Kako dolga naj bo horizontalna cev (kratke cevi so fantazija med zbijanjem nadmorske, a neprijetne med doseganjem časovnih rekordov v plezariji...)?,
Kaj storiti z dolžino chainstayev (par cevk z kratko dimenzijo je sila zabaven med triki, a nervozen pri velikih hitrostih...)?,
so vprašanja s katerimi se hecajo razvojni oddelki dobrih kolesarskih podjetij (kaj pa kombinacija vprašanj in odvisnost enega podatka od drugega?). Ko so na tapeti polnovzmetena kolesa, se zgodba nadalje komplicira:
Kakšen tip zadnjega vzmetenja (enoležajci so cenejši, a - razen redkih izjem - delujejo slabše od štiriležajcev...)?,
Uporabiti vijačne ali zračne blažilce (vijačnice imajo daljšo življenjsko dobo, lepše delovanje, a bistveno več tehtajo...)?,
Strmeti v izgradnjo progesivnega delovanja ali prodati toplo vodo (progresiven značaj izpod riti prinaša jasno sporočilo o zahtevnosti podlage, ščiti blažilce, a razvoj stane...)?...
Zato maloprodajne vrednosti koles ne bodo nikoli izenačene. Vedno bo bicikel z bolj dovršenim okvirjem - kljub enakim kosom - stal več od bicikla s slabšo bazo. Tako je, okvir predstavlja bazo kolesa in odloča o kakovosti kolesarske zabave ter, v končno fazi, o varnosti udeležencev v gorskokolesarskem prometu.
Ste opazili, da hidraforminga, CNC- in hladno kovanih elementov nismo omenili?