Dirt
5. May 2008
Gorsko kolesarstvo je (lahko) zabavno. Dozo užitkov največkrat določa oblika terena po katerem vozimo, a obstaja še drugačna možnost. Preoblikovanje naravnih kontur. Po možnosti v soglasju z lastnikom določenega zemljišča, v nasprotnem so užitki kratkotrajni, nevarni in veliko stanejo (v mislih imamo predvsem ceno zdravja).
Gorskolesarski parki imajo karakter preoblikovane narave. Podobno zgodbo prinašajo dirt parki in 4-cross poligoni. Sorodnost ne gre oporekati niti kompozicijam, ki jih ustvarjajo novopečeni freeriderji v globinah gozdov, vendar se pri teh strukturah večkrat zavozlja. Poznajo se izkušnje, oz. pomanjkanje le teh, zato so vprašljive najmanj pristajalne piste (njihov naklon, dolžina, širina ipd.).
Cca. na meji med gorenjsko in ljubljansko občino se je razvil poligon ne preveč zahtevnih in krepko dovršenih dirt jump objektov.
Največji del zaslug za rojstvo kickerjev in pripadajočih umetnin s spodnjih fotografij, gre fantom z imeni Nejc, Rok, Matej, ter gospodu, ki je na občini zapisan kot lastnik privlačne obgozdne površine. Visoka motiviranost vpletenih in številni žulji so ustvarili varno okolje za preživljanje kolesarske zabave. Pri tem leta udeležencev v prometu ne igrajo vloge. Dovolj linij je, da lahko skozi zrak potujejo najmlajši junaki (vsaj dve tabli opozarjata, da nepolnoletni samo v spremstvu staršev), posamezniki, ki so polnoletnost napolnili v razpadli Yugi, in tisti z največ izkušnjami. Nejca, Roka in Mateja bomo uvrstili v zadnjo skupino. Prvi so tudi testirali stopnjo varnosti posameznega poleta.
O vpletenosti koles, predvsem dirt modelov, ki so najbolj primerni za zračne bitke, bomo pisali v naslednji izdaji. Omenimo le, da ima Commencal res široko paleto odličnih izdelkov...
