Imbbus

Zgodovina kolesa #2

26. March 2008

Neuspešno rusko gospodarjenje in vmešavanje v reševanje afganistanskih težav se je poznalo tudi pri denarju, ki ga je Sovjetska zveza namenila vesoljskemu programu. Zato so se na svetovnem trgu pojavile večje količine titana, ki so ga Rusi v prvotnem načrtu nameravali nameniti raketnemu programu. Tako se je titan sredi osemdesetih let dvajsetega stoletja prvič uporabil za večjo serijo ogrodij koles (že 15 let pred tem je precej dražje okvirje iz titana izdelovala angleška firma Speedwell. Varili so jih v avtomobilski tovarni, v Lamborghiniju!). Okvir iz titana je zaradi hudega postopka izdelave še vedno med največ vrednimi in ima fantastične vozne lastnosti.

V istem letu (1975) je Gary Klein (kolesa Klein) na kolesarskem sejmu International Bike Show ponudil zvarjen, temperaturno obdelan (staran) aluminijast okvir. Italijanski Alan in francoski Vitus sta v proizvodnjo vključila ogrodja iz aluminijastih cevi, ki so bile združene z mufnami, ameriški Graftek pa je začel s prodajo kolesa z ogrodjem iz karbonskih cevi.

Podjetje MountainBikes je bilo ustanovljeno štiri sezone kasneje. Ukvarjalo se je izključno s proizvodnjo in prodajo gorskih koles. Danes je ta hiša znana pod nazivom Fisher Bikes. Gary, Tom Ritchey, Joe Breeze in Otis Guy so bili cestni dirkači (Gary-ja so zaradi slabega imagea, predolgih las... vrgli iz kolesarskega kluba) in odgovorni za izum MTB-ja. V Ameriki je disciplina cyclo-cross (zmes kolesarjenja in teka; delno po asfaltnih cestah, delno po terenu) popularna in zgoraj omenjeni fantje so CX radi vozili. Vožnja po terenu s cestnim kolesom jih je navdušila nad izdelkom, ki bi ga bilo možno poganjati predvsem na terenu. Gary Fisher je bil najbolj motiviran, zato mu posamezniki priznavajo naziv oče gorskega kolesa. Konzervativne riti, ki so bile na plačilni listi UCI-ja, pa niso bile navdušene. Še veliko let je bilo potrebnih, da so gorskokolesarski sport priznale in ga vključile v svojo organizacijo.

Fuzija se je zgodila, ko so v Ameriki prodali več MTB-jev kot cestnih koles. Po rojstvu gorskega bicikla se je v razvoju kolesa zgodilo ogromno:

• Rusi in Američani, vsak za svojo ekipno vožnjo na olimpiadi (Moskva, 1980, in LA, 1984), naročijo izdelavo odbitih, aerodinamičnih raket,
• francoski Look leta 1984, po zgledu smučarskih vezi, patentira clipless pedala (japonci odkupijo patent in ga pomanjšajo), s katerimi Greg LeMond in Bernard Hinault osvojita Tour de France,
• 1986-ega ameriški Kestrel izdela samostoječ karbonski okvir brez mufen,
• naslednje leto Paul Turner demonstrira polnovzmeteno (Horst-link) gorsko kolo, Scott USA predstavi triatlon podaljške krmila (z njimi je LeMond zmagal na Tour-u z najmanjšo razliko v zgodovini: za 8 sekund je premagal Fignona, ki je večer pred kronometrom verjel, da je najvišja stopnička na elizejskih poljanah že oddana),
• leta 1990 Shimano združi prestavni in zavorni ročici (STI Dual Control),
• '93-ega Mavic svoja profesionalna moštva opremi z elektronskimi prestavnimi sistemi (proizvodnja se je čez 8 let zaradi crkavanja v dežju in UCI-ja (!?!), ustavila),
• '94-ega Sachs začne izdelovati večjo serijo hidravlično-rotorskih zavornih sistemov,
• '98-ega nemški Rohloff razvije Speedhub; 14-redni prestavni sistem, skrit v zadnjem pestu, ki je ekvivalenten klasičnemu 27-rednemu (luksuz za čiščenje in elegantno prestavljane, tudi na mestu),
• '99-ega podpišeta pogodbo Max Commencal in Olivier Bossard. Rodi se znamka koles Commencal z vzmetenjem Contact System in lastnostmi, ki so še vedno nedosegljive za vse ostale enoležajce,
• enaindvajseto stoletje zaznamuje hode amortizerjev rekreativnih gorskih koles, o katerih je prvi uradni MTB svetovni prvak, John Tomac, lahko samo sanjal (medij vzmetnih vilic, ki jih je vozil, je bil elastomer. Vsa kolesa s prednjim amortizerjem, ki jih srečamo danes, prinašajo naprednejšo tehnologijo)...